Fruit Shop

March 28th

Gledališke tradicije in dediščina Slovenije

Gledališka dediščina Slovenije vključuje aktivno repertoarno sceno, ki izhaja iz rednega spremljanja svetovnih trendov v dramskem gledališču (ki so se oblikovali predvsem zaradi gledališke dejavnosti v obdobju med obema vojnama (1918–1941)). Sledi razvoj neodvisne/eksperimentalne scene (ki je nastala predvsem po letu 1955) ter scene, ki sodijo v cvetoče sodobno gledališko dogajanje.

Zgodovinski pregled

Začetke slovenskega gledališča lahko zasledimo v ljudskih farsah srednjeveškega obdobja. Do 15. stoletja so se po vsej regiji uprizarjale latinske liturgijske drame. V 16. stoletju, v času habsburške monarhije, je nastalo nekaj gledaliških skupin jezuitskih šol, ki so uprizarjale predstave predvsem v nemškem in latinskem jeziku, včasih pa tudi v slovenščini (»Žrtvovanje Izaka«, 1598; »Igra o raju«, 1670; Ruševa dela, po letu 1680). Gostovanja nemških gledaliških skupin segajo v 17. stoletje (na primer »Insbruggerische Comödianten«, 1662), kasnejše italijanske skupine pa so nemški Volkspiel nadomestile s komedijo dell’arte, opero in singspielom. Besedilo ene izmed priljubljenih baročnih iger, ki jo je leta 1721 napisal kapucinski prior Romuald, vsebuje okoli 1000 slovenskih verzov, nekaj nemških odlomkov in navodila za režijo. Rekonstrukcija te igre, znana kot »Škofjaška pasija«, se od leta 1999 občasno ponovno uprizarja v mestu Škofja Loka. Še eno zgodnje delo slovenskega gledališča si je mogoče ogledati na spomladanskem obrednem maškaradu, znanem kot Kurenovanje, ki poteka vsako leto februarja v Ptuju v 10 dneh pred pustom. Obe sta bili uvrščeni med pomembne elemente; prva je bila leta 2016 vpisana na seznam nesnovne kulturne dediščine UNESCO.

Teden slovenske dramske umetnosti in slovenske dramske umetnosti

Ko je bila leta 1979 na Tednu slovenske dramatike (ustanovljenem leta 1971) uvedena letna nagrada za najboljšo dramsko delo, je ta poteza dala zagon vrsti navdihnjenih slovenskih dramatikov. V 80. in 90. letih so bili najbolj aktivni dramatiki Dane Zajc (»Voranec«, rež. Mile Korun, 1980); Dušan Jovanović (»Osvoboditev Skopja«, 1981, rež. Ljubiša Georgijevski; »Zid, jezero«, rež. avtor sam, 1989; »Antigona«, rež. Meta Hočevar, 1993); Rudi Šeligo (»Poroka«, 1981; »Ana«, 1984, oba, rež. D. Jovanović), Drago Jančar (»Disident Arnož in njegovi ljudje«, 1982, »Veliki bleščeči valček«).

Omenjena repertoarna gledališča ustvarjajo uprizoritve, ki običajno temeljijo na besedilih mednarodne in slovenske klasike (A. T. Linghart, Ivan Cankar, Slavko Grum, Dominik Smole, Gregor Strniša). V zadnjih letih 20. in na začetku 21. stoletja smo začeli opazovati vpliv Tedna slovenske dramske umetnosti v Kranju in njegov pomemben pečat v slovenski gledališki produkciji. V ospredje so stopila dela sodobnih avtorjev, ki so bila predstavljena v različnih gledališčih: Simona Semenič (5boys.si, rež. Jure Novak, 2010); Matjaž Zupančič (»Razred«, rež. M. Korun, 2006); Rok Vilčnik (»Ljudsko-demokratični cirkus Saševili«, rež. Luka Martin Škof, 2017); Vinko Moderndorfer (»Vaje iz tesnobe«, rež. Jaka Andrej Vojevec, 2012); Draga Potočnjak (Za naše dekleta, rež. Tijana Zinaič, 2008); Ivo Prijatelj (»Totenbirt«, rež. M. Korun, 2010) itd.